Kje smo (ali smo) zgrešili pot…?

V zadnjem času je prehranjevanje po načelu »naših prednikov« vse pogostejše, saj naj bi takšna prehrana najbolj pozitivno vplivala na naše telo. Čeprav se to na prvi pogled zdi povsem logično, veliko ljudi tega principa ne razume najbolje in dela veliko napak pri prehrani, večina preostalih pa omenjeno načelo zavrača kot našemu času neprimerno in nezdravo. A vendar najdemo posameznike, ki so odličnega zdravja in vitalnosti, v obeh skupinah. Kje je torej resnica? Skriva se v samem razumevanju bistva delovanja človeškega telesa v povezavi s hranili. In slabo razumevanje le-tega povzroča tolikšno zmedo med prehranskimi strokovnjaki in ljudmi.

Gledano skozi oči evolucije človeka v zadnjih 2 in pol milijona let je kristalno jasno, kakšno hrano je človek imel na razpolago v večjem predelu sveta. Do razvoja poljedelstva (nekje 10 do 12 tisoč let pred našim štetjem) je človek imel na voljo le lov živali, rastlinsko hrano in sezonsko sadje. Najbolj pogumni so občasno ukradli med čebelam. Šele z razvojem poljedelstva so se v naše prehranjevanje v večji meri vključili ogljikovi hidrati, sprva žita in škrob, veliko pozneje še sladkor. To so potrdile tudi antropološke študije najdenih praljudi, kjer so znanstveniki ugotovili, da je večji del populacije užival predvsem hrano živalskega izvora (70–78 %) – genotip lovca, približno četrtina pa bolj rastlinskega izvora – genotip nabiralca. Slednji so živeli predvsem v tropskih pasovih, kjer so bili ugodnejši pogoji za rastlinojedstvo. In dejansko so to geni, ki smo jih podedovali tudi mi, njihovo neadaptacijo na naš življenjski slog pa lahko spremljamo vsakodnevno skozi naraščajoče zdravstvene težave sodobnega sveta. Znani fizik Stephen Hawking je rekel, da človeški genom potrebuje vsaj 50.000 let, da se adaptira na neko novo okolje/stvar. Torej moramo tudi zaradi tega dejstva vedeti, da naša sodobna prehrana ni hrana, ki si jo želijo naši geni! Če ne verjamete – samo poglejte statistiko bolezni in vnosa makrohranil. Daljša življenjska doba ni posledica boljše hrane. Včasih so ljudje umirali zaradi starosti, danes je to bolj redkost.

Ali bi torej morali jesti le mesno hrano? Nikakor ne! Ljudje ne presnavljamo dobro večjih količin beljakovin. Zgoraj omenjena dejstva nakazujejo le to, da ima večina ljudi težave z večjim vnosom ogljikovih hidratov. Telo je s pretežno hidratno hrano zelo obremenjeno (na hormonski in celični ravni), saj nas večina gensko na to ni prilagojena. Še slabše je s predelanimi ogljikovimi hidrati in sladkorji. Zunanji pokazatelj tega kaosa imenujemo sodobne bolezni: srčnožilne bolezni, debelost, presnovni sindrom, povišan krvni tlak, rak, sladkorna bolezen, možganske disfunkcije (možganska kap, Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen, demenca, verjetno avtizem in ostali sindromi), kronična utrujenost, težave s ščitnico, zelo verjetno tudi avtoimune bolezni itn. Po najnovejših raziskavah je ključni vzrok vseh naštetih bolezni le »slab« in nepopoln metabolizem ogljikovih hidratov. A to ne pomeni, da nihče več ne sme jesti testenin. Trik se skriva v tem, kako sposobni smo presnoviti ogljikove hidrate (sladkorje), da nam ne povzročajo težav v telesu.

In tako pridemo do tistega zavidljivega paradoksa, ko lahko vaš prijatelj poje vse, kar želi, a se nikoli ne zredi in je povsem zdrav, vi pa kruh samo pogledate, pa se vam že pozna okoli trebuha. Ali ko vašemu prijatelju uspe imeti lepo postavo na določeni dieti, pri vas pa ta ista dieta nikakor ne deluje. Ja, to je genetika, to smo podedovali od naših najbližjih in daljnih prednikov, zaradi česar smo tako različni predvsem pri presnovi ogljikovih hidratov. V tem času to najbolje opišemo s strokovnima izrazoma inzulinska občutljivost in inzulinska odpornost. Prvi predstavlja učinkovito presnovo sladkorjev v telesu, medtem ko inzulinska odpornost povzroča cel kup nevšečnosti, ki lahko vodijo v vse naštete bolezni v prejšnjem odstavku. In lahko je dedna, kar pomeni, da sami niste nič krivi za vse preglavice, ki vam jih povzroča. A vedeti morate, da lahko s pravilno prehrano in življenjskim slogom delovanje svojih genov spremenite, s tem pa spremenite tudi svojo usodo! Prekinete lahko »urok« vaših prednikov, le prave korake morate narediti. V današnjem času je to vse prej kot lahko. O tem, kje začeti in kako ugotoviti, kakšno presnovo sladkorjev imate, pa v naslednjem članku.