INZULIN – HORMON S KATERIM SE VSE ZAČNE IN KONČA

HORMONI

Najmočnejše substance, ki vodijo naše telo, so hormoni. Zato ni čudno, da pri iskanju odgovorov o optimalni in zdravi prehrani slej ko prej naletimo na področje njihovega delovanja, njihov vpliv na presnovo in na celoten organizem. V medicini in znanosti je to področje izjemno aktivno že dalj časa, a se šele v zadnjem obdobju odkrivajo številna nova znanja o hormonih, ki uravnavajo presnovo in s tem tudi zdravje. Lahko bi rekli, da k sreči, saj razkritje človeškega genoma (še) ni prineslo pričakovanih rezultatov in uspehov. In jih preprosto tudi ne bo, saj je ogromno raziskav potrdilo, da človek tekom življenja lahko  vpliva na svoj dedni material. Torej, ni nujno, da se bodo geni, s katerimi ste se rodili in jih podedovali, izrazili v celotni meri. S svojim načinom življenja in prehrano lahko močno vplivamo na izraznost genov! S tem se ukvarja epigenetika, ki dejansko prinaša novo upanje, nov pristop in nove priložnosti! Za primer: če ste po očetovi družinski liniji dedni srčni bolniki, imate možnost, da utišate »slabe« gene, ki vodijo do hitrejšega nastanka srčno-žilnih obolenj (in s tem do zgodnejše umrljivosti), in aktivirate tiste gene, ki vodijo k večji čilosti in zdravju. In to ne s kapsulami, ampak s spremembo načina življenja, prehranjevanja ter gibanja.

Zdaj je treba le še ugotoviti, kako sprožiti aktivacijo »dobrih« genov in utišati »slabe« gene. Ker v naših člankih govorimo o prehrani, se bomo seveda usmerili na to področje. Kot že omenjeno v uvodu, so hormoni najmočnejše substance v telesu, in s tem posledično pomembni aktivatorji genov. Teh je veliko, zato v tem članku ne morem obravnavati vsakega posebaj, usmeril se bom le na tega, ki je dokazano največji »sovražnik zdravja«.

INZULIN

To je inzulin, hormon trebušne slinavke, ki primarno skrbi za presnovo ogljikovih hidratov (sladkorjev). Kakorkoli že, znanstveniki zastavljajo študije in raziskave, vendar se vedno vse vrti okrog inzulina, saj odkrivajo vedno nove vloge, ki jih ima ta pomemben hormon v človekovem telesu. ­

Niso torej ogljikovi hidrati glavni neposredni krivci za številne zdravstvene težave, temveč inzulin. Res pa je, da z ogljikovimi hidrati (sladkorji) najmočneje vplivamo nanj. A vedite, da lahko to naredimo tudi z visokim vnosom beljakovin!­

Še v času mojega študija so nas učili o inzulinu kot o hormonu, ki skrbi »le« za pravilno presnovo sladkorjev oz. natančneje, za pravilno koncentracijo glukoze (sladkorja) v krvi in praktično nič drugega. Omenjala se je njegova vloga pri izgradnji telesnih maščobnih zalog, vendar smo to poglavje obdelali zares površno. V zadnjih 10 do 15 letih pa so odkrili ogromno drugih vlog, ki jih inzulin v telesu ima/opravlja, med drugim (na kratko): negativen vpliv na možgane (možganske živčne celice) in s tem vplliv na pojavnost Alzheimerjeve bolezni, demence, Parkinsonove bolezni, epilepsije; močan vpliv ima inzulin na več tipov rakastih celic (reguliranje njihove presnove in širjenje – beri pospeševanje); vpliv na pojavnost različnih vnetij v telesu (npr. na krvni tlak); vpliv na krvne lipide (ruši razmerje prenašalcev holesterola in s tem vrednosti HDL, LDL, trigliceridov); vpliv na trebušno zamaščenost, na debelost, vpliv na sladkorno bolezen tipa 2, srčno-žilne bolezni itn.

Zakaj ga torej sploh imamo v telesu?

­

Zakaj bi nam narava sploh dala tako slab hormon, se morda sprašujete. Odgovor ni preprost, se pa sodeč po vseh antropoloških študijah glavni vzrok skriva v preživetju. Človek je v zgodovini (zadnja 2 milijona let) večino časa preživel brez obilja hrane, le občasno je naletel na bogat ulov oziroma najdišče večjih količin hrane (predvsem rastlinske). No, in naš hormon inzulin je vrhunski pretvornik energije iz hrane v maščobne zaloge, kar je v preživitvenem smislu imelo velik pozitiven pomen, saj je ta mehanizem lahko kratkoročna obilja hrane učinkovito shranil za kasnejše pomanjkanje. S tega vidika je bil inzulin življenjsko pomemben. Ker je bilo obilje hrane redek pojav, tudi vsi »negativni« učinki večjega izločanja inzulina (omenjeni v prejšnjem odstavku) v telesu niso imeli velikega vpliva. Pri današnjem preobilju hrane, tako z vidika kalorij kot vnosa ogljikovih hidratov (in sladkorjev), pa so funkcije inzulina v telesu dobile povsem drugačen pomen, saj se izloča ves čas, ne le ob redkih priložnostih.

Ugotovljeno je bilo, da pri večjem deležu prebivalstva občutljivost na inzulin z leti upada, odvisna pa je predvsem od genetike. S padanjem občutljivosti preidemo v stanje inzulinske odpornosti, kar pomeni, da mora telo npr. za isto količino zaužitih sladkorjev izločiti več inzulina. S prehrano zahodnega sveta tako dobimo dvojni hendikep – uradne smernice prehranjevanja priporočajo velik vnos ogljikovih hidratov, ki za presnovo že v osnovi potrebujejo veliko inzulina, in kot drugo, pri manjši občutljivosti na inzulin mora naše telo za presnovo sladkorjev izločati veliko več inzulina, kot bi bilo potrebno (in zdravo). Po grobih ocenah ima nižjo občutljivost na inzulin kar okoli 70–75% populacije razvitega sveta in držav v razvoju, kar pomeni, da ob priporočeni prehrani ves čas bijejo boj s presnovo sladkorjev, nenehne visoke količine inzulina pa povzročajo pravi kaos v telesu in številne bolezni. Naj še enkrat naštejem tiste, pri katerih so to znanstveno dokazali: bolezni srca in ožilja (po umrljivosti faktor številka ena na svetu!), visok krvni tlak, porušene količine lipidov (prenašalcev holesterola), bolezni in okvare možganov (Alzheimerjeva bolezen, Parkinsonova bolezen, demenca, epilepsija, druge lezije itn.), sladkorna bolezen tipa 2, veliko tipov rakastih celic, trebušna zamaščenost, debelost, večje število različnih vnetnih procesov v telesu itn.

Tako je, niso maščobe krive za omenjene bolezni, kot vas želijo vedno znova prepričati, temveč višje koncentracije inzulina, na katere v največji meri vplivamo z vnosom ogljikovih hidratov. Če ste še inzulinsko odporni, ste dejansko v veliko večji nevarnosti za katero od omenjenih bolezni kot vaš prijatelj ali znanec, ki je inzulinsko občutljiv. Zato je nujno, da se uradne prehranske smernice spremenijo oziroma da se uvedejo testi, s katerimi bi vsakemu posamezniku določili optimalen dnevni vnos ogljikovih hidratov. S tem bi naredili enormen korak v smeri preventive in izboljšanja kakovosti življenja, saj bi z enostavnimi prehranskimi spremembami lahko vplivali na v začetku omenjeno izraznost genov – torej, če so vsi vaši predniki po očetovi strani umrli pred 65. letom, v večini zaradi srčno-žilnih obolenj, vi lahko tveganje občutno zmanjšate! V naslednjem članku si bomo pogledali, kako si lahko izmerite občutljivost na inzulin oziroma kako si lahko kar sami določite, kolikšen dnevni vnos ogljikovih hidratov je primeren za vas.